drže telesa pri sveti maši

Drže telesa pri sveti maši

V prispevku Kako ostati osredotočen na sveto mašo  sem zapisal, da je drža telesa pri sveti maši in med molitvijo pomembna za ravnovesje med telesom in našimi mislimi. V tem prispevku, si bomo podrobneje pogledali, kdaj uporabljamo drže telesa pri sveti maši in njihov pomen .

Vzravnana pokončna stoja

Ko vstanemo pokažemo spoštovanje. Pri maši pokažemo spoštovanje do Jezusa Kristusa. Stojimo od začetka maše do glavne mašne prošnje, med petjem aleluje, med evangelijem, med izpovedjo vere in prošnjami, od prošnje nad darovi do konca obajilnega obreda. V modernejših cerkvah, kjer ni klečalnikov ali ni dovolj prostora, stojimo tudi med spremenjenjem. Sicer takrat klečimo in spet vstanemo na “skrivnost vere” in stojimo do konca molitve “Gospod nisem vreden …” Stojimo zopet med prošnjo po obhajilu in do konca svete maše.

Sedenje

Sedenje pomeni oblast in poučevanje ter označuje držo zbranega poslušanja. Pri maši sedimo med berili, med pridigo in po obhajilu pred poobhajilno prošnjo. Sedimo tudi med pripravljanjem darov in med oznanili ob koncu maše.

Klečanje

Klečanje med mašo pomeni češčenje, poglobljeno molitev in veliko zbranost. Izraža tudi ponižnost ter popolno predanost Bogu. Kot že omenjeno, klečimo, če je le mogoče, med spremenjenjem (povzdigovanjem).

Kretnje rok

Pri maši  duhovnik  moli z razprostrtimi rokami pri vseh pozdravih, pri mašnih prošnjah, pri hvalospevu in pri evharistični molitvi. Tako so molili že prvi kristijani. Takšno držo rok je uporabljal že Mojzes, ki je molil za zmago Izraelcev nad Amalečani in vstali Jezus, ko se je prikazal učencem, razprostrl roke in jim pokazal rane.

Ze vernike je bolj naravna molitvena drža sklenjenih rok. V bogoslužju se je pojavila kasneje, pomeni pa povezanost, zbranost in pozornost na to, kar se dogaja v naših srcih. Zato je najprimernejša drža sklenjenih rok na prsih. Sklenjene roke imamo vedno, ko pri maši molimo. Priporočljivo in zelo lepo je, če roke tako držimo tudi, ko gremo k obhajilu ali od obhajila.

Tihota

Tišina (ne klepetanje) je med mašo zelo pomembna in potrebna za primerno zbranost. Med mašo je nekaj trenutkov, kjer je tišina (božja tihota) še posebej zaželena. To so trenutki, ko se kesamo svojih grehov. Prvi je, ko nas duhovnik povabi “da priznamo svoje grehe in jih obžalujmo …”.

Drugi trenutek tišine je pred glavno mašno prošnjo, po duhovnikikovem povabilu: “molimo”, ko duhovnik nekaj časa počaka, da v tišini zberemo svoje prošnje in namene. Priporoča se tudi tišina po pridigi. Tako lahko vsak premisli, kaj Božja beseda govori prav njemu. Prav tako je priporočljiva nekoliko daljša tišina po obhajilu.

Upam, da ti je zapis pomagal razumeti drže telesa pri sveti maši in ti bo v spodbudo k globljemu doživljanju bogoslužja.

Igor

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.